Dioptrija je mera oz. enota za lomno sposobnost optične leče. Lahko je s predznakom + (plus) in pomeni zbiralno lečo ali s predznakom – (minus) in pomeni razpršilno lečo. Npr.:+ 1.00 D (dioptrije) pomeni, da se vpadni žarki na lečo zberejo v gorišču ali fokusu 1 mm za lečo. V grobem ločimo po obliki leče na sferne in cilidrične. Od tod izraz navadna ali sferna in cilindična očala. Sferne in cilindrične so lahko zbiralne oz. plus(+) leče ali razpršilne oz. minus(- ) leče. Pri daljnovidnosti in starovidnosti se slika z gledanega predmeta izostri za mrežnico. S pomočjo prilagajanja očesne leče ali akomodacije nam na daljavo sliko nekako uspe izostriti. Na blizu (branje, pisanje) pa nam to ne uspe . Zato uporabimo zbiralno ali plus lečo. Z nji dobimo jasno sliko gledanega predmeta. Pri kratkovidnosti se slika gledanega predmeta izostri pred našo mrežnico. Zato vidimo na daljavo megleno. Čisto od blizu pa vidimo jasno.Torej rabimo razpršilno (minus -) lečo, ki nam žarišče-sliko pomakne na mrežnico in tako izostri sliko v daljavi.
Kako to izgleda v našem očesu?
Naše oko je optično čudo podobno miniaturni video kameri. Leži v očesni votlini obdani z sinusi. Z možgani je povezano z optičnim živcem . Plava v maščobni ovojnici. 6 mišic obračalk ga usmerja v smer pogleda. Slika iz narave oddaljena več kot 6m od očesa se mora izostriti v rumeni pegi oz.makuli mrežnice.Razdalja med vstopom žarkov v oko na roženici in izostritvijo na mrežnici znaša normalno 22 do 24 mm. Naše oko ima torej sistem leč z dioptrijsko vrednost več kot 60 dioptrij !! Roženica – kot objektiv na kameri je zbiralno – razpršilna leča premera 12 mm in debeline 0.5 mm.Ima dioptrijsko vrednost več kot 40 dioptrij. Vsaka nepravilnost kot so : sprememba zakrivljenosti površine roženice , motnjava ali oteklina, spremenijo dioptrijo in prozornost . Očesna leča, ki je 4 mm za roženico je fenomen. Ima dioptrijsko vrednost približno 20 dioptrij, a se ta vrednost lahko spreminja za 10 dioptrij v rani mladosti do 2 dioptrij pri petdesetih. Temu pojavu pravimo akomodacija ali prilagajanje gledanja na bližino. Ta sposobnost z leti peša, kar opazimo v starosti približno 40 let, ko rabimo posebna očala za bližino. Pri sedemdesetih akomodacija ugasne oz. očesna leča se praktično ne prilagaja več.
Kako vidimo?
Slika iz okolice v obliki svetlobnega dražljaja oz. snopa svetlobe potuje skozi sistem leč, ki se imenuje roženica, prednja očesna sobica, leča, steklovina in se zbere v rumeni pegi mrežnice. V mrežnici čutnice za svetlobo in za barve pretvorijo svetlobni dražljaj v električnega. Ta potuje po očesnem živcu (optikusu) v jedra in naprej v vidni center. Pretvori se v vidni vtis , ki ga nato naši možgani pretvorijo v vidno zaznavo oz. takrat ta prizor v resnici vidimo.
Torej naše oko gleda . Naši možgani vidijo. Skozi oko prihaja več kot 80 % vseh zaznav iz okolice.
Kako se razvija dioptrija?
Večina otrok se rodi daljnovidnih! Oko oz. zrklo naslednja leta raste. Z rastjo se oko veča in dioptrija se normalno spreminja. Ta pojav se imenuje emetropizacija ali razvoj normalnovidnosti in pomeni izginjanje dioptrije. Rast očesa se ustavi v puberteti kar pa ni nujno. Če se rast v določeni t.j. normalni dimenziji ne ustavi, postane oko za obstoječi sistem leč predolgo oz.drugačno. Pojavi se kratkovidnost ali pa astigmatizem ali kakšna druga motnja .